{"id":226413,"date":"2024-05-31T07:20:22","date_gmt":"2024-05-31T07:20:22","guid":{"rendered":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/2024\/05\/31\/pasti-demodernizacije-eurozine\/"},"modified":"2025-06-25T17:18:20","modified_gmt":"2025-06-25T17:18:20","slug":"pasti-demodernizacije-eurozine","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/2024\/05\/31\/pasti-demodernizacije-eurozine\/","title":{"rendered":"Pasti demodernizacije | Eurozine"},"content":{"rendered":"

[ad_1]
\n<\/p>\n

\n

Kapitalizem ni ve\u010d svetel \u017earek: neko\u010d vplivne dr\u017eave so tik pred tem, da se vpi\u0161ejo med gospodarstva tretjega sveta; razvijajo\u010de se sile ni\u010d ve\u010d ne stremijo k viziji Zahoda o\u00a0napredku. Bi bilo mogo\u010de ob izogibanju uni\u010devanju okolja najti uspe\u0161no alternativo v\u00a0opu\u0161\u010danju navezanosti na preteklost in utopi\u010dne ideale?\u00a0<\/span><\/p>\n

Nostalgija je o\u010ditno zna\u010dilnost na\u0161ega \u010dasa. \u0160iri se tako reko\u010d od vsepovsod: iz popularne kulture, mode, umetnosti, celo politika se zastira z\u00a0grenko-sladko kopreno melanholi\u010dnega ob\u010dudovanja preteklosti in njenega poustvarjanja\u00a0\u2013 ali vsaj tovrstnih poskusov. \u010clove\u0161ki svet brez \u017ealovanja verjetno ni mogo\u010d. \u017de zaradi dejstva, da smo skupnost subjektov, se vztrajno oklepamo duhov preteklosti, ki se je ne moremo zlahka otresti.\u00a0<\/span><\/p>\n

V zraku je veliko \u010dustvene in mentalne energije, vlo\u017eene v\u00a0predmete, ki vodi v\u00a0tisto zna\u010dilno nedejavnost, ko je na delu psiha. To je mogo\u010de primerjati z\u00a0lenobnim posnemanjem \u201czavla\u010devanja razprave ob koncu\u201d\u00a0\u2013 nasprotjem izvornega zavla\u010devanja Jacquesa Derridaja. Derrida je razvijal svoj koncept skozi ve\u010d knjig in \u010dlankov, za\u010den\u0161i z razpravo o\u00a0Husserlu <\/span>Glas in fenomen<\/span><\/i> (primerjaj tudi <\/span>Freud in prizori\u0161\u010de pisanja<\/span><\/i> V:<\/span>).<\/p>\n

Stvari niso v\u00a0diskurzu nikoli tako jasno prisotne kot v\u00a0Resni\u010dnosti; zmerom traja, preden preoblikujejo Simbolno in Imaginarno. Podobno vsaki\u010d, ko spet zbledijo v\u00a0pozabo, pustijo neko usedlino na podro\u010dju simbolov in podob. Zato sta kognitivno in eksistencialno neizogibno ves \u010das neusklajena. Vendar ta lastnost subjektivnega delovanja ni v\u00a0vsakem trenutku zgodovine enako izrazita kot danes. O\u010ditno obstajamo v\u00a0nekak\u0161ni konfiguraciji BDSM (<\/span>Bondage<\/span><\/i>, <\/span>Discipline or Dominance<\/span><\/i>, <\/span>Sadism or Submission<\/span><\/i>, <\/span>Masochism<\/span><\/i>, torej povezanost, disciplina ali nadvlada, sadizem ali podrejenost, mazohizem)\u00a0\u2013 predvsem glede povezanosti in podrejenosti\u00a0\u2013, kjer je omejevanje tako vseprisotno, da postane glavni, \u010de ne celo edini vir u\u017eitka.\u00a0<\/span><\/p>\n

Sanje o\u00a0izgubljeni prihodnosti<\/h2>\n

To je natanko politi\u010dna situacija, v\u00a0kateri smo se zna\u0161li. Da je konservativizem mo\u010dno pre\u017eet z\u00a0 nostalgijo, ni presenetljivo. Navsezadnje mora \u017ee zaradi svoje narave vlagati energijo v\u00a0preteklost, kjer domuje vzvi\u0161eni predmet njegove fantazije. Drugi dve zgodovinsko pomembni politi\u010dni ideologiji\u00a0 \u2013 liberalna in progresivna (v kontinentalnem pomenu teh izrazov)\u00a0\u2013 pa sta od nekdaj bolj usmerjeni v\u00a0mo\u017ene utopije prihodnosti kot v\u00a0nostalgi\u010dne retrotopije preteklosti. Predvsem to velja za napredno naravnanost. Zadnji dve stoletji se gibanja, kot sta feministi\u010dno in sindikalno, vztrajno zavzemajo za idealen svet, ki si ga je mogo\u010de zami\u0161ljati samo kot sanje za prihodnost, nikakor pa ne moremo v\u00a0njem prepoznati pretekle resni\u010dnosti.\u00a0<\/span><\/p>\n

Ampak danes je ostalo le \u0161e malo tega utopi\u010dnega optimizma. Feministke_i so morda po naravi najbolj odporne_i proti sku\u0161njavam nostalgi\u010dnega objokovanja preteklosti, \u0161ir\u0161a levica pa se zdi v\u00a0glavnem osredoto\u010dena na odpravljanje neposrednih gro\u017eenj in problemov\u00a0\u2013 kar se ka\u017ee v\u00a0ekolo\u0161kih gibanjih in identitetni politiki\u00a0\u2013 ali na objokovanje izgubljenega blagostanja minule dobe (kot to predstavljajo na primer Sanders, M\u00e9lenchon ali Corbyn). Silni revolucionarni klic <\/span>Internacionale<\/span><\/i>\u00a0\u2013 \u201cVstanite, v\u00a0su\u017eenjstvo zakleti \u2026 \/ \u2026 nato svoj novi svet zgradimo \u2026\u201d\u00a0\u2013, ki je desetletja pod\u017eigal napredne boje, je o\u010ditno utihnil.\u00a0<\/span><\/p>\n

Tudi osrednji liberalni diskurz ni v ni\u010d bolj\u0161i formi. Njegova depresivna melanholija je tesno povezana s pe\u0161anjem liberalne hegemonije v zadnjih treh desetletjih. V zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja se je zdelo, da liberalizem slavi odlo\u010dilno in kon\u010dno zmago. Padec sovjetskega bloka je obetal ve\u010d kot zgolj posami\u010dne osvoboditve nekaterih vzhodnoevropskih dr\u017eav. Na splo\u0161no je to veljalo za dokon\u010dno potrditev \u0161ir\u0161ega procesa modernizacije \u2013 vrhunec vzpona sodobnega kapitalisti\u010dnega prostega trga, individualnih svobo\u0161\u010din in parlamentarnega sistema. Kot je znano, je Fukuyama to oklical za \u201ckonec zgodovine\u201d.<\/span><\/p>\n

Toda \u010de se ozremo v\u00a0preteklost, je osnovna napaka v\u00a0tej viziji ve\u010d kot o\u010ditna. Dejstvo, da komunizem\u00a0 \u2013 glavni tekmec liberalizma\u00a0 \u2013 ni zares obstajal, je, paradoksalno, vodilo ne toliko v\u00a0 univerzalno zmagoslavje le-tega kot v\u00a0potekajo\u010di razkroj kapitalisti\u010dne sodobnosti po koncu hladne vojne. To usihanje po vsem svetu spremlja razra\u0161\u010danje antimodernih, antiliberalnih in antiprogresivnih gibanj, med najpomembnej\u0161imi sta verski fundamentalizem in politi\u010dni populizem. Prvi je pokazal svojo ru\u0161ilno mo\u010d na za\u010detku stoletja z\u00a0napadi 11. septembra v\u00a0ZDA, ki so u\u010dinkovito ovrgli mit o\u00a0univerzalnem in nespornem globalnem navdu\u0161enju za kapitalisti\u010dno modernost. Vzpon populizma je bil postopnej\u0161i, a\u00a0je od zgodnjih devetdesetih let naprej dele\u017een vedno ve\u010dje podpore. Vrhunec je dosegel z\u00a0 vrsto pomembnih volilnih uspehov v\u00a0 drugem desetletju 21. stoletja, z\u00a0 osebnostmi in gibanji, kot so Orb\u00e1n, Erdo\u011fan, Trump, Modi, brexit, Kaczy\u0144ski, Duterte, Front National in AFD (Alternativa za Nem\u010dijo), \u010de jih omenimo samo nekaj. Ponekod, na primer na Poljskem, so populisti v\u00a0zadnjem \u010dasu do\u017eiveli nekaj porazov. Vendar izziv populizma \u0161e zdale\u010d ni obrzdan. Po vsej verjetnosti bo obstal in nas v\u00a0bli\u017enji prihodnosti v\u00a0razli\u010dnih oblikah \u0161e naprej stra\u0161il.\u00a0<\/span><\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Disused lighthouse, Talacre, UK. Image via Wikimedia Commons<\/a><\/p>\n<\/div>\n

Vrnitev k esencializmu<\/h2>\n

Naj povemo po resnici: nepri\u010dakovani vzpon populizma kot izraz nezadovoljstva bi bil manj presenetljiv, \u010de bi bili prej bolj pozorni na zaskrbljenost, ki jo je v\u00a0postkolonialnem svetu pred desetletji povzro\u010dila kapitalisti\u010dna modernost. Clifford Geertz, ki je opazoval posledice dekolonizacije v\u00a0razli\u010dnih delih sveta, \u0161e posebej v\u00a0Indoneziji, je poudarjal kriti\u010dno nasprotje, povezano z\u00a0dialekti\u010dnim odnosom med tradicijo in modernostjo in z nara\u0161\u010dajo\u010do integracijo lokalnih dru\u017eb v\u00a0 globalni pretok kulturnih standardov. V\u00a0besedilu <\/span>After the Revolution: The Fate of Nationalism in the New States <\/span><\/i>(Po revoluciji: usoda nacionalizma v\u00a0novih dr\u017eavah) iz leta 1971 je orisal napetosti med \u201cepohalizmom\u201d in \u201cesencializmom\u201d.<\/span><\/p>\n

\u00a0<\/span>Za Geertza epohalizem pomeni \u017eeljo po sledenju duhu \u010dasa in doseganju idealov dobe. Duh \u010dasa druge polovice 20. stoletja je zajemal liberalno demokracijo in modernost, vklju\u010dno s\u00a0splo\u0161no volilno pravico, naprednimi komunikacijskimi sredstvi, \u0161irjenjem industrijske infrastrukture in vsesplo\u0161no blaginjo. Esencializem pa, nasprotno, zajema stremljenje k ohranitvi \u010dlovekovih inherentnih bivanjskih kvalitet: kulture, edinstvenosti, lokalnih zna\u010dilnosti in vse palete pripadajo\u010dih kulturnih standardov ter dru\u017ebenih institucij.\u00a0<\/span><\/p>\n

V nasprotju z\u00a0nekdanjimi sklepanji Daniela Lernerja trditev, da dr\u017eave v\u00a0razvoju preprosto obo\u017eujejo modernizacijo v\u00a0stilu zahoda in nestrpno \u010dakajo njeno morebitno uveljavitev, ni to\u010dna. Brez dvoma si \u017eelijo izbolj\u0161ati kruto resni\u010dnost\u00a0 \u2013 navsezadnje nikomur ni do tega, da bi njegovi podhranjeni otroci podlegali boleznim, kot je malarija\u00a0\u2013, hkrati pa se mo\u010dno trudijo ohranjati svojo enkratnost. S\u00a0tega vidika je tako na verski fundamentalizem kot na populizem mogo\u010de gledati kot na odmik od epohalizma in vrnitev k esencializmu\u00a0\u2013 tako mo\u010dan odmik, da je zdaj definiral novo, svojo dobo.\u00a0<\/span><\/p>\n

Hipoteze o\u00a0modernosti<\/h2>\n

Po prvotni Geertzevi diagnozi so bile opravljene pronicljive nove analize. Kot je pravilno predpostavil Frederic Jameson, je modernost, ki v\u00a0zahodnem svetu cveti od nastopa kapitalizma, zapleten amalgam dveh razli\u010dnih vidikov. Jameson opredeljuje \u201cmodernizacijo\u201d glede na napredek v\u00a0materialni proizvodnji, ki vklju\u010duje tehnologijo, infrastrukturo, stroje in podobno, ter \u201cmodernizem\u201d, ki ga razlaga kot sistem vrednot, zasidran v\u00a0osebni avtonomiji in emancipaciji. Ti dve dimenziji sta se zgodovinsko\u00a0<\/span>prepletali, vendar je njun odnos tako zapleten kot intimen.<\/span><\/p>\n

Michel Foucault je poudaril, da sta si v\u00a0nekaterih kontekstih ta vidika lahko celo nasprotna. Zlasti materialni napredek\u00a0\u2013 ki se sklada z\u00a0Jamesonovo modernizacijo\u00a0\u2013 opremlja vladajo\u010de strukture z\u00a0izbolj\u0161animi orodji za omejevanje svobode posameznikov, ki odra\u017ea Jamesonovo pojmovanje modernizma. Foucault je izjavil, da je bil glavni izziv razsvetljenstva ugotoviti, kako lo\u010diti pove\u010danje zmo\u017enosti od eskalacije dinamike mo\u010di.<\/span><\/p>\n

V postkolonialnem svetu in ob o\u010ditnem porastu sodobnega populizma smo zaznali podobno lo\u010ditev ali razcep modernosti, vendar z\u00a0nasprotnim ciljem: namen je bil vpre\u010di nove tehnolo\u0161ke zmo\u017enosti, ki jih je prinesla modernizacija, za prepre\u010ditev \u0161irjenja modernizma (v smislu, kot ta izraza razume Jameson). Ta pristop je tistim, ki jih je kapitalisti\u010dna modernost razo\u010darala, omogo\u010dil izkoristiti prednosti materialnega napredka (v skladu z\u00a0Jamesonovo modernizacijo ali Geertzevim epohalizmom) za krepitev esencializma z\u00a0brzdanjem zagona modernosti.\u00a0<\/span><\/p>\n

Ta taktika se je izkazala kot klju\u010dna pri fragmentiranju globalne pokrajine, tako z\u00a0delovanjem verskega fundamentalizma kot desni\u010darskega populizma. Vidimo, kako to strategijo uporabljajo v\u00a0Saudovi Arabiji, kjer pe\u0161ajo\u010da monarhija pove\u010duje naftno bogastvo, da bi zatrla nasprotovanje. Podobni vzorci se pojavljajo v\u00a0 de\u017eelah, kot sta Modijeva Indija in Erdo\u011fanova Tur\u010dija. Ta taktika je bila jedro strategij, ki jih je uporabljala poljska stranka Zakon in pravi\u010dnost med letoma 2015 in 2023: izkori\u0161\u010danje gospodarskega napredka in sredstev, zbranih za podporo skupnosti in posameznikov, ki so nasprotovali privzemanju tako imenovanih \u201cevropskih vrednot\u201d, ki zagovarjajo vklju\u010devalnost, enakopravnost in emancipacijo.\u00a0<\/span><\/p>\n

Materialna plat modernega projekta je, ironi\u010dno, do\u017eivela skoraj vsesplo\u0161no sprejetost. Z\u00a0nekaj izjemami, kot sta Butan in Severna Koreja, se je kapitalizem predstavil kot sila, ki enoti svet v\u00a0univerzalno povezovalnem vzorcu materialnih odnosov. Kulturno pa sveta ni poenotil, ampak ga je, nasprotno, bolj fragmentiral in ga napravil bolj dru\u017ebeno razdeljenega, kot je bil pred petdesetimi leti, v\u00a0\u010dasu, ko so bile celo dr\u017eave kot Tur\u010dija, Iran in Afganistan na poti dru\u017ebene in kulturne transformacije proti liberalnemu re\u017eimu.\u00a0<\/span><\/p>\n

Preobrat teorije modernizacije<\/h2>\n

Fukuyamova hipoteza o\u00a0\u201ckoncu zgodovine\u201d, poznana kot teorija modernizacije, je v\u00a0drugi polovici 20. in v\u00a0za\u010detku 21. stoletja mo\u010dno zaznamovala tako dru\u017ebene vede kot javni diskurz. Teoretiki modernizacije so sledili prvim delom, kot sta bili W. Rostowa <\/span>The Stages of Economic Growth: A\u00a0Non-Communist Manifesto <\/span><\/i>(Faze ekonomske rasti: nekomunisti\u010dni manifest; Cambridge University Press, 1991, prvi\u010d objavljeno 1960) in D. Lernerja <\/span>The Passing of Traditional Society: Modernizing the Middle East <\/span><\/i>(Konec tradicionalne dru\u017ebe: modernizacija Bli\u017enjega vzhoda)<\/span>in trdili ne samo\u00a0to, da je treba izbrisati tradicijo, da se bo lahko razcvetela modernost, ampak tudi, da obstaja tudi globalen, linearen razvoj proti modernosti. V\u00a0tem procesu razvite dr\u017eave delujejo kot svetilniki, ki dr\u017eavam v\u00a0razvoju razsvetljujejo pot naprej.\u00a0<\/span><\/p>\n

Ta perspektiva ni bila samo temelj liberalne misli. Vzporednico je na\u0161la v\u00a0levi\u010darski ideologiji. Dejansko se sklada z\u00a0Marxovimi opa\u017eanji o\u00a0britanski kolonialni vladavini v\u00a0Indiji. Znamenje zares dominantne ideologije je njena sposobnost zazveneti skozi razli\u010dne teorije in razli\u010dne pristope k dru\u017ebeni realnosti, celo take, ki so nasprotni drug drugemu.\u00a0<\/span><\/p>\n

Vrhu tega paradigma modernizacije, ki je imela mo\u010dan vpliv v\u00a0politiki in dru\u017ebenih vedah 20. stoletja, ni samo prese\u017eena, ampak dejansko preobrnjena. Zdaj se zdi verjetneje, da periferije svetovnega kapitalisti\u010dnega sistema nakazujejo prihodnost njegovega sredi\u0161\u010da, kot obratno.\u00a0<\/span><\/p>\n

Lernerjeva <\/span>Modernizacija Bli\u017enjega vzhoda <\/span><\/i>nam postre\u017ee z\u00a0 zna\u010dilnim in povednim primerom. Avtor, osredoto\u010den na Tur\u010dijo, poka\u017ee, kako je dr\u017eava dosegla svojo dru\u017ebeno in politi\u010dno transformacijo po smernicah evropskih sil, v\u00a0glavnem Francije in Nem\u010dije. Pomembna komponenta teh transfromacijskih prizadevanj je bila laizacija, ki se je izra\u017eala z\u00a0ukrepi, kot je prepoved vseh tradicionalnih verskih obla\u010dil.\u00a0<\/span><\/p>\n

Lerner je predpostavil, da se bo Tur\u010dija, zgledujo\u010d se po laizaciji v\u00a0Franciji, v\u00a0pribli\u017eno petdesetih letih toliko razvila, da se bo pribli\u017eala Zahodni Evropi. Toda ne le da se ta napoved ni uresni\u010dila, o\u010ditno se dogaja ravno nasprotno: Francija, ki je pet desetletij prej veljala za neomajno trdnjavo laizacije, se zdaj spopada z\u00a0zakonodajo, ki \u017eenskam prepoveduje no\u0161enje naglavne rute na javnih krajih in v\u00a0javnih ustanovah.\u00a0<\/span><\/p>\n

\u0160e druga skrb vzbujajo\u010da dogajanja postavljajo pri\u010dakovanja teorije modernizacije na glavo. Eno najpomembnej\u0161ih je prekarizacija delovnih odnosov v\u00a0 jedru kapitalisti\u010dnega svetovnega sistema. Nem\u0161ki sociolog Ulrich Beck, ki je pisal o\u00a0\u201cbrazilizaciji\u201d delovnih odnosov v\u00a0Evropi in ZDA, je to diagnosticiral \u017ee v\u00a0poznih devetdesetih letih 20. stoletja v\u00a0svojem delu <\/span>The Brave New World of Work <\/span><\/i>(Krasni novi svet dela).<\/span>Opisal je, kako trg dela in delovne razmere v\u00a0dr\u017eavah, kjer je neko\u010d vladala blaginja, postajajo vse bolj podobne tistim v\u00a0Latinski Ameriki.\u00a0<\/span><\/p>\n

Podobne pojave opisujeta urbana antropologa John Comaroff in Jean L. Comaroff v\u00a0knjigi <\/span>Theory from the South: Or, how Euro-America is Evolving Toward Africa <\/span><\/i>(Teorija z\u00a0Juga: ali kako se Evroamerika razvija v\u00a0smeri Afrike)<\/span>; opozarjata na nara\u0161\u010dajo\u010de neenakosti, vse slab\u0161o javno infrastrukturo in upad socialnih storitev, zaradi \u010desar mesta v\u00a0tako imenovanem razvitem svetu vedno bolj spominjajo na mesta v\u00a0postkolonialnih de\u017eelah. Ekonomista Larry Elliott in Dan Atkinson pa gresta celo tako dale\u010d, da London poimenujeta \u201cLagos ob Temzi\u201d in namigneta, da se Zdru\u017eeno kraljestvo pomika proti \u201cgospodarstvu tretjega sveta\u201d.<\/span><\/p>\n

Neoliberalna demodernizacija<\/h2>\n

Zadnji primer je \u0161e posebno zanimiv, saj nazorno poka\u017ee mehanizem demodernizacije. To ni samo kulturni fenomen, ampak prej stranski proizvod nedavnih dogajanj znotraj kapitalisti\u010dnega gospodarstva\u00a0\u2013 predvsem neoliberalne usmeritve. Ta zasuk je spro\u017eil stalno in sistemati\u010dno erozijo javnega sektorja in demonta\u017eo razli\u010dnih mehanizmov socialnega varstva, ki so prej prina\u0161ali olaj\u0161anje najbolj izkori\u0161\u010danim dru\u017ebenim razredom: pomislite na primer na slabenje NHS (National Health Service, Nacionalna zdravstvena slu\u017eba) v\u00a0Zdru\u017eenem kraljestvu in na vlogo, ki jo je odigral v\u00a0propagandi za brexit.\u00a0<\/span><\/p>\n

Tako se napetost med epohalizmom in esencializmom, kot ju je opisal Geertz, o\u010ditno preoblikuje: duh \u010dasa ali <\/span>zeitgeist <\/span><\/i>se zdaj, kot vse ka\u017ee, nagiba k bistvu posameznika. Niti najbolj nazadnja\u0161ki predsodki katere koli dru\u017ebe niso ve\u010d vpra\u0161ljivi; dr\u017eave, ki so bile neko\u010d svetilniki dru\u017ebenega napredka, so zdaj o\u010ditno na poti demodernizacije. Svet, ki je sicer videti enotnej\u0161i, je v resnici \u2013 ironi\u010dno \u2013 bolj in bolj razdrobljen. Je to propad ideje modernosti in napredka? To ni sklep, do katerega naj bi pri\u0161el v tem eseju. Neizpodbiten je konec povezovanja modernosti z dolo\u010denim delom sveta in njegovo razvojno potjo \u2013 namre\u010d Zahodom. To je za Zahod seveda globoko travmati\u010dno.<\/span><\/p>\n

Kot pravi Slavoj \u017di\u017eek, je ob\u010dudovanje vseh, zlasti Vzhodne Evrope, do Zahoda prina\u0161alo zado\u0161\u010denje njegovim prebivalcem. Ob o\u010daranem strmenju nezahodnih Drugih so zahodnjaki lahko verjeli, da niso bili samo udele\u017eenci v\u00a0brezmiselni potro\u0161ni\u0161ki mrzlici, ampak so tudi vodili svet pri \u017eivljenjsko pomembni nalogi modernizacije. Zdaj ko populisti in fundamentalisti po vsem svetu delijo simboli\u010dne klofute liberalnim, pozahodnja\u010denim elitam, nekdaj dominantne skupine vse te\u017eje ohranjajo svoje paternalisti\u010dne iluzije, kar jih spravlja v\u00a0hudo zadrego.<\/span><\/p>\n

\u010ce ima to tudi svetlo plat, je to spoznanje, da modernost nikoli ni bila zgolj kapitalisti\u010den projekt. V\u00a0resnici je tudi jedro kriti\u010dne teorije\u00a0\u2013 z\u00a0nasprotovanjem kapitalizmu kot skrajni strukturi sveta in njegovemu poudarjanju emancipacije posameznika\u00a0\u2013, sestavni del sodobne dedi\u0161\u010dine.\u00a0<\/span><\/p>\n

S\u00a0svojo trdno demokrati\u010dno platjo se sklada z\u00a0manj\u0161inskim delom modernosti, ki ima konceptualne korenine v\u00a0filozofiji Barucha Spinoze. Napetost, ki je nelo\u010dljivo povezana s\u00a0kapitalisti\u010dno modernostjo in jo je Jameson opisal kot trk med modernizacijo in modernizmom, spretno raz\u010dleni kriti\u010dna teorija. Zdaj ko se kapitalizem opoteka po robu uni\u010denja na\u0161ega celotnega ekosistema in ko se liberalna modernost kru\u0161i, moramo upreti pogled naprej od kapitalizma, proti alternativni moderni viziji. To ni \u010das za nostalgijo in melanholijo, liberalno ali kakr\u0161no koli drugo. \u010ce nam ne uspe odkriti te nove usmeritve, bi lahko konec zgodovine, ki smo ga napovedali pred tridesetimi leti, zlove\u0161\u010de naznanil konec sveta, vsaj sveta, kakr\u0161nega poznamo. <\/span><\/p>\n<\/p><\/div>\n

[ad_2]
\n
Source link <\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

[ad_1] Kapitalizem ni ve\u010d svetel \u017earek: neko\u010d vplivne dr\u017eave so tik pred tem, da se vpi\u0161ejo med gospodarstva tretjega sveta; razvijajo\u010de se sile ni\u010d ve\u010d<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":226414,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"_uf_show_specific_survey":0,"_uf_disable_surveys":false,"footnotes":""},"categories":[154],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/226413"}],"collection":[{"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=226413"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/226413\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/media\/226414"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=226413"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=226413"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/michigandigitalnews.com\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=226413"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}